Razumevanje pomena oživljanja s tekočino v nujnih primerih

Tekočinsko oživljanje je postopek nadomeščanja telesnih tekočin, ko je bolnik v kritičnem stanju in je izgubil preveč tekočine, bodisi v obliki vode ali krvi. Postopek tekočinskega oživljanja se izvaja z vgradnjo intravenskih tekočin.

Telo potrebuje tekočino za pravilno delovanje. Prekomerna izguba tekočine v stanju dehidracije ali krvavitve lahko moti različne procese v telesu. V naprednih fazah lahko to stanje povzroči šok in odpoved organov. Oživljanje s tekočino je potrebno za obnovitev telesnih funkcij in preprečitev poslabšanja bolnikovega stanja.

Kdaj je potrebno oživljanje s tekočino?

Oživljanje s tekočino se izvaja, ko se ugotovi hipovolemija, in sicer pomanjkanje volumna krvi ali tekočine v krvnih žilah. Nekateri znaki so nizek krvni tlak, hiter utrip in dihanje ter povišana ali znižana telesna temperatura.

Stanja, ki lahko povzročijo hipovolemijo, vključujejo krvavitev, drisko ali bruhanje, ki lahko povzročijo dehidracijo, sepso in opekline.

Vrste tekočin za oživljanje

Dajemo lahko dve vrsti tekočin za oživljanje, in sicer kristaloidne tekočine in koloidne tekočine.

Kristaloidni

Ta tekočina je tekočina, ki se najpogosteje uporablja kot tekočina za oživljanje, saj ima majhno molekulo, je enostavna za uporabo, stane manj in hitro nadomesti izgubljeno tekočino.

Ker pa jih telo lažje absorbira, lahko dajanje preveč kristaloidov povzroči edem ali otekanje zaradi kopičenja tekočine v telesnih tkivih. Najpogosteje uporabljeni kristaloidni raztopini sta fiziološka raztopina (NS) in Ringerjev laktat (RL).

Koloidni

Koloidne tekočine vsebujejo snovi s težjimi molekulami, kot sta albumin in želatina. Koloidna tekočina bo trajala dlje v krvnih žilah.

Koloidi se lahko uporabljajo kot tekočine za oživljanje pri bolnikih s hudo pomanjkanjem tekočine, kot sta hipovolemični šok in huda krvavitev. Vendar pa lahko koloidi ob nepravilni uporabi povzročijo alergijske reakcije, motnje strjevanja krvi in ​​odpoved delovanja ledvic.

Izbira vrste, količine in trajanja tekočin za oživljanje je odvisna od bolnikovega stanja in razpoložljivosti teh tekočin v zdravstveni ustanovi.

Bolnikom, ki so izgubili tekočino in so v nujnem stanju, je treba dati oživljanje s tekočino. Dajanje tekočinskega oživljanja zahteva nadzor zdravnika, zato upoštevajte zdravnikova priporočila