Stanja, ki zahtevajo oživljanje novorojenčka

Oživljanje novorojenčka se običajno izvaja, ko otrok kmalu po rojstvu težko samostojno diha. To stanje lahko doživijo dojenčki zaradi različnih stvari, od trpljenja zaradi določenih stanj do težav pri prilagajanju na okolje zunaj maternice.

Kardiopulmonalno oživljanje je ena najpomembnejših tehnik zdravljenja v nujnih primerih, kot so srčni zastoj, odpoved dihanja in koma. Namen tega ukrepa je zagotoviti vzdrževanje krvnega obtoka in zadostne potrebe po kisiku v telesu.

Oživljanje lahko opravijo vsi, ki ga potrebujejo, tudi novorojenčki. Ob rojstvu dojenčki vstopijo v prehodno obdobje, da lahko sami dihajo. Vendar pa obstajajo nekatera stanja, zaradi katerih ima otrok težave z dihanjem in zahtevajo oživljanje.

Kdaj je potrebno oživljanje novorojenčka?

Novorojenčki bodo praviloma opravili več pregledov pri zdravniku. Pregled novorojenčka vključuje fizični pregled in pregled APGAR. Namen pregleda je ugotoviti, ali je otrok zdrav in fit.

Če ste videti neodzivni, šepajoči, neodzivni, zadihani ali celo ne dihate, bo vaš novorojenček običajno potreboval oživljanje. Poleg tega obstaja več drugih dejavnikov, zaradi katerih lahko novorojenček potrebuje oživljanje, vključno z:

  • Dojenčki, na stanje katerih vplivajo motnje v nosečnosti, kot so zapletene popkovine in odtrganje posteljice
  • Prezgodaj rojeni dojenčki, torej rojeni pred 37. tednom gestacije
  • Malenkost rojen
  • Dvojčka
  • Dojenčki, rojeni s težavami z dihanjem, na primer zaradi aspiracije mekonija

Koraki oživljanja novorojenčkov

Ko se rodi nov otrok, bodo zdravniki in medicinske sestre ali babice posušili in zavili otrokovo telo ter ohranjali njegovo telesno temperaturo na toplo. Po tem bo zdravnik opazoval in spremljal stanje otroka. Po potrebi lahko zdravnik otroku da kisik.

Med opazovanjem bo zdravnik preveril otrokovo dihanje, gibanje, stopnjo zavesti in spremembe barve kože. Če se iz rezultatov spremljanja ugotovi, da otrokovo stanje zahteva oživljanje, na primer, če je otrokova vrednost APGAR nizka, se izvedejo naslednji ukrepi:

  • Dajanje stimulacije ali stimulacije, ki izzove otroka, da sam diha
  • Umetno dihanje skozi nos in usta otroka
  • Stiskanje ali pritiskanje otrokovega prsnega koša dosledno za spodbujanje srca in izboljšanje krvnega obtoka otroka
  • Dajanje zdravil, ki bodo pomagala obnoviti otrokovo stanje, če je potrebno

Če novorojenček kljub oživljanju še vedno ne more spontano dihati, bo zdravnik intubiral otroka, da mu zagotovi reševalne vdihe. Po tem je treba otroka zdraviti v NICU, še posebej, če je njegovo stanje po oživljanju šibko in nestabilno.

Zdravniki lahko izvedejo tudi odsesavanje tekočine ali mekonija iz otrokovih ust, zlasti pri dojenčkih, za katere obstaja sum, da imajo težave ali prenehajo dihati zaradi zadušitve ali mekonijeve asfiksije.

Oživljanje novorojenčkov je pomemben ukrep, ki ga izvajajo pediatri ali splošni zdravniki za pomoč novorojenčkom, ki imajo težave z dihanjem. Če imate še vedno vprašanja o oživljanju novorojenčka, se lahko posvetujete z zdravnikom za nadaljnjo razlago.