Preskus sluha je postopek za preverjanje slušne sposobnosti osebe. Test se opravi z merjenjem, kako dobro se zvočni valovi prenašajo v možgane.
Sluh se pojavi, ko zvočni valovi vstopijo v uho in povzročijo vibriranje bobniča. Te vibracije nato prenašajo zvočne valove v živčne celice, ki pošiljajo informacijske signale v možgane. V možganih se te informacije prevedejo v zvoke, ki jih slišimo.
Do izgube sluha pride, ko pride do poškodbe dela ušesa, živcev v ušesu ali dela možganov, ki nadzoruje sluh. Naslednje so nekatere vrste izgube sluha:
- prevodna izguba sluha
Do izgube sluha pride, ko zvočni valovi ne morejo priti v uho. Konduktivna izguba sluha je na splošno blaga in le začasna.
- Senzornevralna izguba sluha
To stanje se pojavi, ko pride do težave z organi v ušesu ali živci, ki nadzorujejo sluh. Resnost senzorinevralne izgube sluha se lahko giblje od blage do popolne gluhosti.
- Mešana izguba sluha
Mešana izguba sluha je stanje, ko se prevodna izguba sluha pojavi sočasno s senzorinevralno izgubo sluha.
Indikacije za testiranje sluha
Zdravnik bo predlagal, da se opravi test sluha pri osebi, ki ima naslednje simptome ali znake:
- Občutek zvonjenja v ušesih (tinitus)
- Govorite preglasno, da bi motili drugo osebo
- Pogosto prosi drugo osebo, naj ponovi njegove besede
- Težko je slišati pogovore
- Gledanje televizije tako glasno, da moti druge
Opozorilo o preizkusu sluha
Pred pregledom sluha je treba vedeti več stvari, in sicer:
- Povejte svojemu zdravniku, če imate prehlad ali vnetje ušes. To je zato, ker lahko ta dva pogoja vplivata na rezultate testov.
- Povejte svojemu zdravniku, če jemljete zdravila, dodatke ali zeliščne izdelke. Boji se, da bi uporaba določenih zdravil ali dodatkov vplivala na rezultate preiskave.
Pred testom sluha
Pri pediatričnih bolnikih, ki bodo pred testom BERA, bo zdravnik pred začetkom testa dal pomirjevalo. Cilj je, da je otrok miren, ko so elektrode pritrjene.
Nekateri testi sluha se izvajajo z nošenjem a slušalke. Zdravnik bo pacienta prosil, naj odstrani očala, uhane, pripomočke za lase in slušne aparate, da ne bi motili testa.
Zdravnik bo pregledal tudi notranjost ušesa in odstranil ušesno maslo, če obstaja.
Postopek preizkusa sluha
Obstaja več vrst slušnih testov, ki jih je mogoče opraviti za odkrivanje izgube sluha. Pogovorite se s svojim zdravnikom ORL o tem, kateri test je pravi za vas.
Naslednje so vrste slušnih testov:
1. Test bfizično
Pri šepetalnem testu bo zdravnik od pacienta zahteval, naj s prstom pokrije ušesno odprtino, ki je ne pregleduje. Po tem bo zdravnik zašepetal besedo ali kombinacijo črk in številk, nato pa bo pacienta prosil, naj ponovi, kar mu je šepetalo.
Ko šepeta pacientu, bo zdravnik manj kot 1 meter za pacientom, da prepreči branje pacienta z ustnic. Če bolnik ne more ponoviti šepetane besede, bo zdravnik uporabil drugačno kombinacijo črk in številk ali zašepetal besedo glasneje, dokler je bolnik ne sliši.
Ko je test na enem ušesu končan, se test ponovi na drugem ušesu. Šteje se, da so bolniki opravili test šepetanja, če so sposobni ponoviti 50 % besed, ki jih je izgovoril zdravnik.
2. Test garpu tala
Pri tem testu zdravnik uporablja uglaste vilice s frekvenco 256–512 Hz, da določi bolnikov odziv na zvoke in vibracije v bližini obeh ušes. Preizkus z uglasto vilicami je bil izveden na Webrovem in Rinnejevem testu.
Pri Webrovem testu bo zdravnik udaril z vilicami za uglasitev in jih postavil na sredino pacientovega čela. Med Rinnejevim testom bo zdravnik udaril z vilicami za uglasitev, nato pa jih bo položil na hrbtno in stransko stran pacientovega ušesa.
Pacienta bomo prosili, naj pojasni, ali se zvok jasno sliši v obeh ušesih ali samo v enem ušesu. Pacient bo moral tudi dati znak, če ne sliši nobenega zvoka.
3. Test aavdiometrija tgovoriti
Namen avdiometričnega testa govora je ugotoviti, kako glasen mora biti zvok slišati, da ga lahko bolnik sliši. Namen tega testa je tudi ugotoviti, ali lahko bolnik razume in razlikuje različne besede, ki jih izgovori zdravnik.
Pri tem testu bo bolnik pozvan, da nosi a slušalke. Po tem bo zdravnik izgovoril besede slušalke v različnih glasnostih in prosite bolnika, naj ponovi slišane besede.
4. Test aavdiometrija ntukaj je murni
Pri tem testu zdravnik uporablja avdiometer, ki je naprava, ki proizvaja čiste tone. To orodje se bolniku sliši preko slušalke v notah, kjer se frekvenca in intenzivnost zvoka razlikujeta od 250Hz do 8.000Hz.
Ta test se začne z intenzivnostjo zvoka, ki je še slišen, nato pa se postopoma zmanjšuje, dokler ga bolnik ne sliši več. Nato se bo intenzivnost zvoka ponovno povečala, dokler ga bolnik ne bo slišal. Pacient bo moral dati znak, če še vedno sliši zvok.
5. Slušno izzvan odziv možganskega debla (BAER)
V testu BAER oz bdežno steblo evoke response aavdiometrija (BERA), bo zdravnik pritrdil elektrode na pacientovo krono in ušesno mečko. Po tem bo zdravnik izpustil zvok klikanja ali določen ton skozi slušalke in naprava bo posnela odziv bolnikovih možganov na zvok.
Rezultati testa bodo pokazali povečano možgansko aktivnost vsakič, ko pacient zasliši zvok, ki ga oddaja naprava. Če rezultati testa ne pokažejo povečane možganske aktivnosti, ko se sliši zvok, je lahko bolnik gluh. Nenormalni rezultati testov lahko pomenijo tudi težave s pacientovimi možgani ali živčnim sistemom.
6. Otoakustični emisijah (OAE)
Test otoakustične emisije (OAE) se uporablja za preverjanje motenj notranjega ušesa, natančneje polža (polža). Ta test se običajno izvaja pri novorojenčkih, lahko pa tudi pri odraslih.
V tem testu je opremljeno majhno orodje slušalke mikrofon pa se vstavi v pacientov sluhovod. Nato zdravnik prenese zvok v bolnikovo uho skozi slušalke in mikrofon bo zaznal odziv v polžu.
Odziv, ki ga proizvede polž, bo prikazan na zaslonu monitorja, tako da bolniku ni treba dati nobenega signala, ko zasliši zvok. Zdravnik bo ocenil, kateri zvok povzroča odziv in kako močan je odziv.
S testom OAE lahko zdravniki določijo vrsto izgube sluha, ki jo ima bolnik. OAE lahko zazna tudi blokade v zunanjem in srednjem ušesu.
7. Akustični refleksni ukrepi
Akustični refleksni ukrepi (ARM) oz mišični refleks srednjega ušesa (MEMR) želi določiti odziv ušesa na glasne zvoke. Pri normalnem sluhu se majhne mišice v ušesu zategnejo, ko zaslišite glasen zvok.
Pri ARM testu je pacientov sluhovod pritrjen na majhen gumijasti trak, ki je povezan s snemalno napravo. Po tem se bo skozi gumo zaslišal glasen zvok in aparat bo posnel odziv iz bolnikovega ušesa.
Če je bolnik slab sluh, so potrebni glasni zvoki, da sprožijo odziv ušesa. Pravzaprav se v hudih pogojih uho sploh ne odziva.
8. Timpanometrija
Pred začetkom testa bo zdravnik pregledal pacientov sluhovod in se prepričal, da ni voska ali drugih ovir. Ko se prepriča, da je sluhovod čist, bo zdravnik namestil majhen instrument, kot je slušalke v ušesu vsakega bolnika.
Ko je naprava nameščena, bo v uho pihala zrak z različnimi tlaki, da se bobnič premaknil. Gibanje bobniča bo nato prikazano na grafu na posebni napravi, imenovani timpanogram.
Graf na timpanogramu bo pokazal, ali se pacientov bobnič premika normalno, preveč trd ali se premika preveč. Prek timpanograma lahko zdravnik ugotovi tudi, ali je v pacientovem bobniču raztrgana ali tekočina v srednjem ušesu.
Med testom bolnik ne sme govoriti, se premikati ali požirati, ker bo to vplivalo na rezultate testa.
Bolnikov sluh je bil ocenjen kot brez težav, če se je zračni tlak v srednjem ušesu gibal od +50 do -150 dekapaskalov, v srednjem ušesu ni bilo tekočine in je bilo gibanje bobniča še vedno normalno.
Medtem lahko nenormalni rezultati kažejo na prisotnost:
- Tekočina ali tumor v srednjem ušesu
- Umazanija, ki prekriva bobnič
- Luknja ali rana v bobniču
Timpanometrija se opravi samo za pregled srednjega ušesa. Zdravnik bo bolniku svetoval, naj opravi druge preiskave, če timpanometrijski test pokaže nenormalne rezultate.
Po testu sluha
Zdravnik se bo s pacientom pogovoril o rezultatih testov. Če so rezultati preiskav nenormalni, lahko zdravnik bolniku svetuje uporabo slušnega aparata ali zaščite za ušesa, če je na hrupnem mestu.
Resnost izgube sluha se meri v decibelih (dB). Bolniki, ki so opravili test sluha, lahko dobijo naslednje rezultate:
- Blaga izguba sluha (21–45 dB)
Bolniki z blago izgubo sluha imajo težave pri razločevanju besed, izgovorjenih s tihim glasom.
- Zmerna izguba sluha (46–60 dB)
Bolniki z okvaro sluha težko slišijo, kar je bilo rečeno, še posebej, če se okoli njih slišijo glasni zvoki, na primer zvok iz televizije ali radia.
- Zmerna do huda izguba sluha (61–90 dB)Bolniki z zmerno do hudo izgubo sluha težko slišijo običajen pogovor.
- Huda izguba sluha (91 dB)
Pacient težko sliši skoraj vse zvoke. Običajno bolniki s hudo izgubo sluha potrebujejo slušne pripomočke.
Zapleti pri testu sluha
Preskusi sluha zelo redko povzročajo zaplete. Zato se ta test lahko in varno izvaja pri ljudeh vseh starosti.
